Covid-19

Z naraščanjem števila obolelih je najbrž vsakomur, ki spremlja novice ali okužbo znancev, jasno, da je ta bolezen realna in se širi v populaciji. Virus SARS-CoV-2 so velikokrat neodvisno izolirali (tudi v Sloveniji), natančno določili zaporedje njegovega genoma, virus so velikokrat analizirali z elektronskim mikroskopom (tudi v laboratorijih Medicinske fakultete v Ljubljani), dokazali so, da se virus lahko razmnožuje v človeških celicah, ter z izoliranim virusom okužili eksperimentalne živali in prostovoljce. Ko so raziskovalci določili zaporedje genoma, so nedvoumno dokazali, da gre za nov tip koronavirusa. S tem so izpolnjeni vsi Kochovi postulati. Že od začetka epidemije pa vemo, da veliko nevarnost predstavljajo asimptomatski prenašalci, to so ljudje, ki niti ne vedo, da so okuženi, in lahko virus prenašajo na druge. Virus SARS-CoV2 okuži človeka preko dihal in povzroči bolezen, ki najbolj prizadene dihala pa tudi krvožilni sistem, prebavila in živčevje. Pri nekaterih okuženih je potek bolezni blag, pri določenem deležu okuženih pa je potrebno bolnišnično zdravljenje z uporabo kisika, ki prepreči, da bi se bolniki zadušili.

Smrtnost zaradi covida-19 je odvisna od starosti, bolnikovih morebitnih osnovnih bolezni in kakovosti zdravstvene oskrbe in se v povprečju giblje od 0,5 do 2 %, pri starejših od 85 let celo preko 20 %. Smrtnost zaradi gripe je okrog desetkrat nižja, to je 0,1 %. V Sloveniji je bilo do novembra 2021 več kot 5000 žrtev covida-19, kar pomeni že doslej 0,25 % celotnega prebivalstva, vendar dobršen del ljudi še ni bil okužen oz. je zdaj zaščiten s cepljenjem. Delež umrlih se bo sčasoma žal še povečal. Upoštevati moramo, da so preventivni ukrepi in cepljenje preprečili, da bi se okužba širila neovirano. Če bi se, bi bilo žrtev do zdaj že veliko več. Virus SARS-CoV-2 je dosti bolj prenosljiv od virusa gripe in epidemija covida-19 traja neprekinjeno že skoraj dve leti, medtem ko sezonska gripa običajno traja štiri mesece. Ocenjujemo, da povzroči virus SARS-CoV-2 najmanj desetkrat večjo smrtnost od sezonske gripe, dolgoročnih posledic okužbe z virusom SARS-CoV-2 pa še ne poznamo. Človeštvo se prvič srečuje s popolnoma novim povzročiteljem, virusom SARS-CoV-2, zato v populaciji žal ni na okužbo odpornih posameznikov. To pomeni, da je prav vsak izmed nas, ko se prvič sreča z virusom SARSCoV-2, zanj dovzeten. Zaradi vsega tega je število žrtev zaradi covida-19 visoko.

Med gripami je odslej največ žrtev terjala španska gripa, okrog 50 milijonov prebivalcev, medtem ko je v poznejših pandemijah gripe umrlo od enega do štiri milijone ljudi. Zaradi covida-19 je doslej po uradnih podatkih umrlo več kot pet milijonov ljudi, modelske ocene presežnih smrti pa število ocenjujejo na več kot deset milijonov. Vsi primeri smrti zaradi covida-19 niso evidentirani, pokažejo pa se ob primerjavi smrtnosti v primerjavi s preteklimi leti. Pričakovana življenjska doba se je zaradi covida-19 zmanjšala po vsem svetu, v Sloveniji za več kot eno leto. Pri številu žrtev moramo imeti v mislih, da imamo danes na voljo veliko več sredstev, zaradi katerih je žrtev take pandemije manj, kot bi jih bilo pred stotimi leti! Ne smemo pozabiti, da po preboleli okužbi pri določenem deležu ljudi ostanejo dolgotrajne posledice, t. i. dolgi covid.

Drži, da otroci bolj redko zbolijo zaradi covida-19 in je pri njih najhujših zapletov in smrti relativno malo. Vendar covid-19 za otroke in mladostnike ni nenevarna bolezen. Poročilo Ameriške akademije za pediatrijo in Združenja otroških bolnišnic, objavljeno aprila 2021, kaže, da jih je bilo do takrat v ZDA dokazano okuženih več kot 3,6 milijona. Število tedenskih hospitalizacij otrok in mladostnikov se je v ZDA od konca junija do sredine avgusta 2021 povečalo za skoraj petkrat, kar sovpada s povečanim kroženjem zelo prenosljive različice SARS-CoV-2 delta. Stopnje hospitalizacije so bile desetkrat višje med necepljenimi kot pa med popolnoma cepljenimi mladostniki. V Sloveniji je bilo do novembra 2021 hospitaliziranih več kot 40 otrok, nekateri s precej hudim potekom, vendar nihče ni umrl. V ZDA je zaradi covida-19 do novembra 2021 umrlo 700 otrok, kar je uvrstilo covid-19 na deseto mesto vzroka smrti otrok. Cepivo je bilo odobreno tudi za otroke od pet do enajst let, in sicer v odmerku ene tretjine odmerka za odrasle. Pri najstnikih so ob cepljenju opazili zelo redek pojav prehodnega miokarditisa, vendar je ob okužbi z virusom miokarditis klinično težji in pogostejši.

Po podatkih ameriškega CDC je po okužbi z virusom otrok pod 16 let miokarditis kar tridesetkrat pogostejši kot po cepljenju. Niti en otrok ni umrl zaradi cepljenja; do začetka novembra se jih cepilo 360.000, v prvih treh tednih novembra pa so bili v ZDA cepljeni že trije milijoni otrok, mlajših od 12 let. Ena od posledic covida-19 pri otrocih je sicer redek, vendar zelo nevaren MIS-C (večorganski vnetni sindrom pri otrocih), ki nastopi od dva do šest tednov po okužbi in je življenjsko ogrožajoča bolezen z okvaro krvnih žil, srca in sistemskim vnetjem, ki zahteva intenzivno bolnišnično oskrbo. V Sloveniji smo do zdaj uspešno obravnavali in
zdravili že 44 takih pediatričnih bolnikov. Trenutno je za cepljenje otrok od 5–12 let odobreno cepivo Pfizer v Kanadi in ZDA (1/3 odmerka za odrasle). Verjetnost nastanka resnih neželenih učinkov pri otrocih od 5–12 let je izjemno majhna, desetkrat manjša od
najresnejših učinkov okužbe z virusom SARS-CoV-2.

Okuženi otroci lahko z virusom okužijo druge, še posebej, ker okužba pri otrocih pogosto mine brez resnejših simptomov. Znani so dobro dokumentirani primeri, ko so otroci, mlajši od 12 let, okužili večje število sošolcev, ki so nato okužili svoje bližnje. V enem primeru sta se dva otroka nalezla od očeta, nato okužbo prenesla na 23 sošolcev, preko katerih se je nato okužba razširila na člane družine ter krog bližnjih stikov, na skupno 226 ljudi.

Število okužb v Sloveniji je v zadnjem času (novembra 2021) največje prav v skupini otrok in njihovih staršev, zato je omejevanje okužb med otroki zelo pomembno. Okuži se lahko vsakdo, zato okužba ne pomeni stigme, ampak je pomembno predvsem, da okužbo čim hitreje odkrijemo, da okuženi ostanejo doma in okužbe ne širijo okrog.

Maske predstavljajo zelo pomemben element zaščite, saj zmanjšujejo število kapljic, ki jih okuženi izloči v zrak, pa tudi število kapljic, ki jih vdihnemo. Z uporabo mask se zato zmanjša količina virusa, ki ga vnesemo v dihala, kar pomembno vpliva na potek bolezni.

Maske ne povzročijo zastajanja ogljikovega dioksida. Maske so morda neprijetne, niso pa škodljive. Zdravniki in drugo medicinsko osebje že desetletja neprestano uporablja maske pri dolgotrajnih operacijah, kjer je treba zagotoviti sterilnost. Prav nošenje mask je poleg higiene rok zelo verjeten vzrok za izostanek sezonske gripe v letu 2020/2021, prvič po več kot desetletju. Maske zmanjšajo količino virusa v kapljicah, ki jih izdihamo, in tudi količino virusa, ki jo vdihnemo. Količina vdihanega virusa pomembno vpliva na to, ali in kako hudo bomo zboleli. Če je količina manjša, se naše telo, sploh če smo cepljeni, z njo lažje spopade in tako bomo lažje prestali bolezen, kot bi jo brez mask, morda pa se z masko okužbi celo izognemo. Zato je pomembno, da maske nosimo v čim večji meri ter da izberemo kvalitetne in dobro prilegajoče se maske. Pomemben je tudi čas izpostavljenosti: ni vseeno, ali smo v sobi, kjer je prisoten kužen človek, 15 minut ali nekaj ur.

Natančna sestavina cepiv je bila podana v dokumentih za registracijo in do zapisa o sestavinah cepiva in celotnega nukleotidnega zaporedja cepiv mRNK ima dostop tudi javnost. Opis sestavin mRNK-cepiva je na kratko dostopen in bolj podrobno.

Tako majhnih čipov, ki bi šli čez tanko injekcijsko iglo, ne poznamo, poleg tega bi čipi morali vsebovati vir energije. Analiza cepiv v več neodvisnih laboratorijih z elektronskim mikroskopom je pokazala, da cepiva vsebujejo lipidne kroglice z vgrajeno molekulo RNK, tako kot je navedeno v opisu proizvajalca. Grafen oksida ni v nobenih cepivih in ga tudi niso zaznali, čeprav bi ga lahko z elektronskim mikroskopom. Cepiva niso magnetna, kar lahko tudi sami preverite z magnetom na roki, v katero ste bili cepljeni, ter na drugi strani na očiščeni in osušeni koži.

Testiranje cepiv v 3. fazi se je uspešno končalo konec leta 2020 oz. v začetku leta 2021 in cepiva so bila odobrena. Sočasno poteka več kliničnih raziskav v različnih vrstah populacije, zdaj na primer pri otrocih in za kombinacije z drugimi cepivi. Tudi po zbranih rezultatih se nadaljuje spremljanje ljudi, ki so sodelovali v kliničnem testiranju.

Preberete lahko poročilo o zaključku 3. faze enega od testov cepiva Pfizer/Biontech. Izvaja se tudi že spremljanje učinkov cepiva po odobritvi in širši uporabi oziroma farmakovigilanca. Zdaj v varnostne opise cepiv dodajajo tudi zapise o zelo redkih opaženih stranskih učinkih in širitvi uporabe za druge dele populacije.

Pri vseh cepivih v zgodovini je prišlo do neželenih stranskih učinkov najpozneje v dveh mesecih po aplikaciji, zato ni razloga, da bi za ta cepiva pričakovali drugače, še posebej za cepiva mRNK, kjer se mRNK zelo hitro razgradi in se ne razmnožuje tako kot virusna RNK. Doslej še za nobeno cepivo v vsej zgodovini razvoja ni bilo izvedenih tako obsežnih kliničnih raziskav za cepiva, z več kot 40.000 udeleženci za vsako cepivo.

Študije toksičnosti so bile opravljene in priložene registraciji cepiv, prav tako so preverili, da cepiva nimajo reproduktivne toksičnosti. Vse podrobnosti za cepivo Pfizer so na voljo na povezavi.

Nobena od sestavin cepiva ni genotoksična ali kancerogena, zato takšni testi niso relevantni in jih regulatorji ne zahtevajo za cepiva. Nekateri nasprotniki cepljenja omenjajo karcinogenost acetamida, ki pa ga v cepivih ni. Je pa v cepivih 2-[(polietilen glikol)-2000]- N,N-ditetradekilacetamid, 1,2-distearoil-sn-glicero-3- fosfoholin), ki je popolnoma druga spojina, z lipidom povezan polietilenglikol, ki ga najdemo v več bioloških zdravilih. Približno podobno bi bilo primerjati klor, ki je strupen plin, in klor (oz. kloridne ione) kot sestavino soli, ki jo uživamo vsak dan.

Cepljenje s cepivi mRNK ni genska terapija. Pri genski terapiji se v celice vnese gen, da bi trajno spremenili njihove funkcije. Cepiva mRNK pa vnesejo v celice samo informacijske molekule mRNK, ki imajo drugačno sestavo kot naši geni, in samo krajši čas, do dveh tednov, ostanejo v celicah in se nato razgradijo.

Pri tem mRNA ne gre v jedro celice, ampak ostane v citoplazmi. Tudi informacija, ki jo vnesemo v celice z vektorskimi cepivi, ne obstane v celicah več kot nekaj tednov. Prav tako ne drži, da tehnologija mRNK in vektorskih cepiv pred pandemijo še ni bila uporabljena.

Vektorsko cepivo proti eboli je bilo že prej celo odobreno za uporabo in to ne samo enkrat. Seveda pa nobenega cepiva doslej nismo uporabili v tolikšnem obsegu, saj odkar znamo pripraviti učinkovita cepiva, še nismo imeli takšne epidemije. Cepiva mRNK so bila prvič registrirana za covid19, vendar na osnovi 15-letnih predhodnih kliničnih raziskav tega tipa cepiv.

Nukleotidna zaporedja iz cepiv mRNK se ne vgradijo v naš genom in ga zato s cepivi ne spreminjamo. Nukleotidni zapis iz cepiv, ki se v celice dostavi v obliki maščobnih mehurčkov, se v celicah človeka ohrani zelo kratek čas, nekaj dni do največ nekaj tednov, se ne razmnožuje tako kot npr. virusna RNK in se hitro razgradi. mRNK cepiv mora biti zapakirana v maščobnih kroglicah, da je zaščitena pred hitro razgradnjo (še preden bi vstopila v celice). Poleg tega naš imunski sistem uniči celice, ki bi dalj časa izražale virusne proteine (preko citotoksičnih limfocitov T), kar je še dodaten varnostni dejavnik.

Po drugi strani se ob okužbi z virusi v naše celice vnese virusni genski zapis. Zapis nekaterih virusov se lahko celo vgradi v naš genom (npr. retrovirusi, kakršen je HIV-1), pri večini virusov, kot so tudi koronavirusi ali adenovirusi (ki se uporabljajo v vektorskih cepivih), pa se virusni genom v celicah podvaja neodvisno in tvori nove virusne delce za širjenje okužbe, ob tem pa uniči okuženo celico.

Cepiva so zdravilne učinkovine, ki v našem telesu spodbudijo imunski odziv na sestavine patogenov, kot so npr. virusi, ne da bi se nam bilo treba izpostaviti nevarnosti bolezni zaradi okužbe. Taki opredelitvi cepiv popolnoma ustrezajo cepiva mRNK. S cepljenjem v našem telesu sprožimo podoben odziv kot na okužbo, vendar brez nevarnih posledic okužbe. Cepiva mRNK dejansko spominjajo na viruse, saj vsebujejo v maščobno ovojnico zapakiran zapis RNK za en sam virusni protein, proti kateremu se razvije imunski odziv.

RNK iz cepiv se ne more razmnoževati tako, kot se RNK iz virusov. mRNK iz cepiv ima v telesu življenjsko dobo le nekaj dni in v tem času naše celice naredijo virusni protein, potem pa se tako RNK kot virusni protein razgradita. Po daljšem času, nekaj dneh do tednih, ostane v telesu le še imunski spomin v obliki protiteles in spominskih celic.

Vsa cepiva, ki jih uporabljamo, imajo odobritev regulatornih agencij na osnovi zelo strogih standardov in podrobnega pregleda. Pri Evropski agenciji za zdravila (EMA) imajo cepiva pogojno odobritev, kar pa pomeni, da so cepiva prestala zelo strogo preverjanje glede varnosti in učinkovitosti.

EMA vsa nova zdravila najprej odobri za eno leto, odobritev pa se po enem letu lahko podaljša. Cepivo Pfizer/BNT ima od avgusta 2021 polno odobritev pri FDA. Dovoljenja za uporabo se dodatno vlagajo in odobravajo za dodatne razširjene indikacije cepiv, na primer za uporabo kot dodatni odmerek, za otroke … Za vsako razširjeno indikacijo se izvede postopek za presojo varnosti in učinkovitosti na osnovi priloženih podatkov.

Drži, da so proizvajalci cepiv precej dobro zaščiteni pred tožbami. V ZDA je, denimo, zvezna vlada podjetjem, kot sta Pfizer in Moderna, podelila imuniteto pred odgovornostjo, če gre kaj nenamerno narobe z njihovimi cepivi proti covidu-19. Prav tako Američani ne morejo tožiti Uprave za hrano in zdravila (FDA), ker je odobrila cepivo za uporabo v nujnih primerih, niti delodajalca, če predpiše cepljenje kot pogoj za zaposlitev. Je pa v ZDA vzpostavljen sklad za pomoč pri kritju izgubljenih plač in zdravstvenih stroškov za ljudi, ki bi zaradi cepiva utrpeli trajne posledice. Toda ta sredstva naj bi izplačali le redko, po nekaterih podatkih je bilo odobrenih manj kot šest odstotkov vloženih zahtevkov v zadnjem desetletju.

V Sloveniji zakon določa, da ima oseba, katere zdravje je po obveznem cepljenju resno prizadeto, pravico do odškodnine. Zaradi družbene pomembnosti cepljenja proti covidu19 s koncem novembra uvajamo pravica do odškodnine tudi za zaplete po cepljenju proti covidu-19, čeprav to cepljenje ne spada med obvezna cepljenja.

Z večanjem števila uporabljenih odmerkov cepiva – doslej okrog šest milijard – seveda raste število primerov neželenih učinkov, še bolj pa pada delež števila težkih potekov in raste število življenj, ki so jih cepiva rešila. Zaradi novih cepiv upravljavci zdravstvenih sistemov močno spodbujajo zdravnike in vse cepljene k prijavi zdravstvenih težav, ki nastanejo po cepljenju, saj to omogoča hitro opažanje morebitnih nepričakovanih neželenih učinkov in s tem večjo varnost. V tujini in tudi pri nas so nastale nove spletne aplikacije, ki omogočajo enostavno prijavljanje. V zbirki stranskih učinkov VAERS oziroma za Evropo EudraVigilance, ki jo nasprotniki cepljenja zelo radi navajajo, so vključeni nepreverjeni vnosi domnevnih neželenih učinkov. Dejstvo, da vnos v bazo ne pomeni nujno tudi vzročne povezanosti, je lepo razloženo na strani https://www.adrreports.eu/en/covid19_message.html.

Zaradi množičnosti cepljenja proti covidu-19, ki nima primerjave v zgodovini, je število takih vnosov seveda neprimerljivo večje kot v preteklosti. Vendar pa ob tem vidimo, da cepiva proti covidu-19 ne povzročajo več zelo hudih neželenih učinkov v primerjavi z drugimi cepivi. Med kliničnim testiranjem cepiva sta na primer med 40.000 osebami umrli dve, vendar so v kontrolni skupini (v kateri ni bil cepljen nihče) umrli štirje ljudje, ker ljudje pač umirajo iz najrazličnejših razlogov, ki lahko nimajo nič skupnega s cepljenjem.

Za učinkovito omejevanje epidemije je potrebna kombinacija cepljenja in drugih zaščitnih ukrepov. Zanesljivi podatki jasno kažejo učinkovitost cepiv pri preprečevanju okužbe, prenosu težkega poteka bolezni in pri omejevanju epidemije. Pokazalo se je, da po več mesecih učinkovitost cepiv pri preprečevanju okužb z bolj kužno različico delta pade na 50 ali manj odstotkov, še vedno pa je ostala visoka zaščita pred težkim potekom bolezni.

Dodaten odmerek cepiva je pokazal znatno izboljšanje zaščite tako pred okužbo kot tudi pred težkim potekom bolezni (https://www.medrxiv.org/content/10.1101/2021.11.15.21266341v1). Tudi zaščita pred ponovno okužbo je v primeru različice delta padla po pol leta, zato tudi prebolevnikom priporočajo cepljenje z enim odmerkom cepiva mRNK, po katerem so zelo dobro zaščiteni. Tudi v Sloveniji je s cepljenjem starostnikov v domovih za ostarele potrjeno, da tretji, poživitveni odmerek bistveno zmanjša število resnih potekov bolezni ali smrti, saj je bilo največ smrti v prvem in drugem valu, pred cepljenjem, zdaj, ko je velika večina starostnikov prejela tretji odmerek, pa med njimi smrtnih primerov zaradi okužbe s SARSCoV-2 virusom skorajda ni.

Nobena cepiva ne zaščitijo stoodstotno in pri tako kužni različici je potrebna zelo visoka precepljenost in kombinacija z drugimi zaščitnimi ukrepi, kot so nošenje mask, prezračevanje notranjih prostorov in predvsem zmanjševanje števila stikov. V državah z visoko precepljenostjo je število smrti in hospitalizacij v četrtem valu bistveno nižje kot v prejšnjih valovih.

Cepljeni imajo manjšo možnost za okužbo, če pa že zbolijo, so kužni krajši čas in tako okužijo manj ljudi, kar pomembno vpliva na epidemijo. Poleg tega le majhno število cepljenih potrebuje hospitalizacijo (navadno so to tisti posamezniki, ki zaradi predhodnih bolezni kljub cepljenju ne morejo razviti ustreznega imunskega odziva) in s tem zmanjšujejo breme za bolnišnice.

Statistične študije potrjujejo pozitiven učinek cepljenja na zaščito pred boleznijo. Površen pogled na število cepljenih v bolnišnicah lahko da napačen vtis, saj je delež cepljenih v bolnicah večji v državah z višjo stopnjo precepljenosti (če bi bili v 100 odstotkih cepljeni, bi bili v bolnicah le cepljeni), poleg tega pa je treba upoštevati, da je pri starejših, ki so cepljeni v večjem deležu, večja verjetnost za težji potek bolezni. Če torej ne upoštevamo starostnih skupin pacientov, se napačno zdi, da je učinkovitost zaščite zaradi cepiv manjša (Simpsonov paradoks). Šele analiza po starostnih skupinah da pravilno oceno zaščite s cepljenjem, ki po svetu kaže več kot desetkrat nižje tveganje za hospitalizacijo

Mladost in odsotnost bolezni sta običajno povezana z blažjim potekom bolezni, vendar še ne razumemo dobro, kateri dejavniki vplivajo na potek bolezni. Obstajajo dedni dejavniki (npr. zmanjšan interferonski 1 odziv), ki povzročijo težji potek bolezni tudi pri mlajših, in zanje posameznik ne ve in tudi na osnovi svojega dosedanjega zdravstvenega stanja ne more sklepati, da jih ima. Veliko mladih in zdravih ljudi, tudi športnikov, je žal prav tako zbolelo in so potrebovali kisik. Poznamo pa tudi več dejavnikov tveganja, ki povečujejo verjetnost težjega poteka bolezni in jih pri sebi lahko ocenimo – starost, debelost, sladkorna bolezen, imunske pomanjkljivosti, bolezni dihal, rak.

Cepljenje znatno poveča zaščito pred okužbo in težjim potekom bolezni za vse, čeprav imajo zaradi večje ogroženosti tudi cepljeni starejši ljudje možnost težjega poteka bolezni kot pa mlajši. Cepljen 75-letnik ima podobno verjetnost težjega poteka bolezni kot necepljen 50-letnik. Cepljenje pa ne nudi le zaščite posamezniku, temveč je dejanje solidarnosti, s katerim pomagamo zamejiti širjenje virusa in neobvladljiv pritisk na zdravstveni sistem.

Do resnih neželenih učinkov pride zelo redko, v enem primeru na 100.000 cepljenj, medtem ko okužba z virusom tisočkrat pogosteje privede do resnih posledic, zato so koristi cepljenja veliko večje od posledic neželenih učinkov. Cepivo posnema virusno okužbo brez razvoja bolezni. To omogoči, da se naš imunski sistem pripravi, da bo lahko nevtraliziral virus ob dejanski okužbi. Ob vnosu cepiva v telo pride do rahlega vnetja na mestu vnosa, kar je potrebno za aktivacijo imunskega odziva, zato nas na mesto vboda lahko boli. Naš imunski sistem prepozna protein bodice S, ki ga po cepljenju začnejo proizvajati naše celice na osnovi cepiva, kot tujek, zato se tvorijo obrambne celice (limfocite B), ki proizvajajo protitelesa, ki nevtralizirajo virus, ter obrambne celice (limfocite T), ki lahko uničijo okužene celice.

Vsak človek ima nekoliko drugačno kombinacijo genov in predhodnih bolezenskih stanj, ki lahko povzročijo nekoliko različen odziv na cepljenje. Večina prenese cepljenje brez omembe vredne reakcije, drugi z nekoliko močnejšo reakcijo. V primerjavi s cepivi proti gripi cepiva mRNK proti covidu-19 sprožijo močnejšo reakcijo. Pri mladostnikih so poročali o zelo redkem pojavu miokarditisa, ki pa je prehodne narave, za razliko od miokarditisa, ki se lahko precej bolj pogosto razvije zaradi okužbe z virusom.

PCR (verižna reakcija s polimerazo) je metoda, s katero v več ciklih eksponentno pomnožujemo virusno RNK (pred tem jo moramo v laboratoriju prepisati v DNK), zato je ta metoda najobčutljivejša za dokazovanje virusne RNK. S to metodo lahko zaznamo začetne stopnje okužbe, še preden se pojavijo simptomi ali še preden postane človek kužen. Metoda na osnovi hitrih antigenskih testov je manj občutljiva kakor PCR, ker ne vključuje pomnoževanja in lahko z njo dokažemo prisotnost virusa šele, ko je prisoten v bistveno večji količini, ko je torej človek najbolj kužen.

Izjava Karyja Mullisa se pogosto interpretira izven konteksta. Ko se je PCR v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja začel uporabljati, ta postopek res še ni bil primeren za dokazovanje virusov v kužninah. V zadnjih desetletjih pa je bil postopek izboljšan do te mere, da je to danes najbolj zanesljiva metoda za dokazovanje prisotnosti virusov. Poleg tega je Kary Mullis umrl leta 2019, še pred pojavom SARS-CoV-2, tako da mu je ta trditev pripisana povsem napačno.

Protein virusne bodice (Spike ali protein S) je protein, ki štrli s površine virusnega delca (rogelj krone) in s katerim se virus pritrdi na človeško celico. Protitelesa proti temu proteinu preprečijo njegovo vezavo in okužbo celic, zato cepiva vsebujejo protein S ali zapis mRNK zanj, da se sproži nastanek zaščitnih protiteles.

Nekatere skrbi, da bi bil protein S nevaren, ker so v nekaj člankih poročali o delovanju tega proteina na celičnih kulturah ali v miših, medtem ko o delovanju tega proteina na ljudeh niso poročali. Protein S v cepivih mRNK se razlikuje od naravnega, ker je stabiliziran (PP Δ mutacije), kar pomeni, da preprečuje sposobnost izvirnega virusnega proteina, da sproži fuzijo (zlitje) celic. Celice po vnosu cepiva proizvajajo protein S le nekaj dni in medtem se sproži imunski odziv. S cepivom (Pfizer BNT) vnesemo v telo 30 mikrogramov mRNK, kar je zelo majhna količina, in temu ustrezna zelo majhna količina sintetiziranega proteina S, ki ostane vezan na celice na mestu vnosa. Niti ta protein niti cepiva ne prehajajo v materino mleko. V mleko pa lahko prehajajo protitelesa, narejena na osnovi cepljenja ali okužbe, ki lahko delno zaščitijo dojenčka pred okužbo.

Poznamo osnovno in idealno zaščito s cepljenjem. Idealna zaščita prepreči, da bi posameznik zbolel, osnovna zaščita pa pomeni, da sicer kljub cepljenju lahko zbolimo, a bo potek bolezni bistveno krajši in lažji in se ne bo razvila težja oblika bolezni. Nobeno cepivo doslej ni bilo stoodstotno učinkovito, ker se ljudje razlikujemo in se pri nekaterih posameznikih imunski sistem slabše odzove na cepljenje, še posebej pri starejših in ljudeh z imunskimi pomanjkljivostmi.

Poleg tega čez nekaj mesecev količina protiteles v krvnem obtoku pade, s čimer se zmanjša sposobnost, da bi takoj ob okužbi nevtralizirali virus in se zaščitili pred okužbo. Ob cepljenju se tvorijo dolgožive spominske B celice; te proizvajajo protitelesa, ki nevtralizirajo virus dolgo časa po tem, ko v našem telesu ni več sestavin cepiva. Ob okužbi se te spominske celice začnejo razmnoževati in proizvajati protitelesa, kar pa zahteva določen čas, omogoča pa zaščito pred hujšim potekom bolezni.

Različica virusa delta se razmnožuje hitreje od izvorne različice virusa, zato je potrebna višja koncentracija protiteles, da prepreči razvoj bolezni. Zato je koristen tretji, dodaten, poživitveni odmerek cepiva, ki ponovno dvigne zaščito pred boleznijo. Tudi tisti, ki so bili cepljeni samo z dvema odmerkoma cepiva, so dobro zaščiteni pred hujšim potekom bolezni, vendar vse več držav obravnava tri odmerke kot polno zaščito.

Danes še ne vemo zagotovo, kako dolgo bo trajala zaščita pred covidom-19 s cepivom. Cepivo najbolje zaščiti s kombinacijo prvega odmerka in poživitvenih odmerkov, ki spodbudijo tvorbo visokozaščitnih protiteles zaradi zorenja imunskega sistema. V začetni shemi cepiv mRNA je bilo predvideno cepljenje z dvema odmerkoma v razmiku treh do štirih tednov za čimprejšnjo in čim boljšo zaščito pred okužbo. Za daljšo zaščito in višji nivo protiteles pa je boljši daljši razmik med odmerki, kar zagotavlja tretji odmerek.

Naslednje leto bomo videli, ali bo morda 3. odmerek zadoščal za dolgotrajno zaščito ali pa bo potrebno redno letno cepljenje, morda še posebej za ljudi, ki so bolj ogroženi.

Prebolelost zagotavlja določeno stopnjo zaščite pred ponovno okužbo, vendar se stopnja zaščite med prebolelimi lahko zelo razlikuje: nekateri imajo odlično in drugi slabšo zaščito.

Rezultati so pokazali, da zaščita pred ponovno okužbo precej pade v šestih mesecih, še posebej za okužbo z različico delta. Izkazalo se je tudi, da so ljudje, cepljeni z dvema odmerkoma cepiva mRNK, bolj zaščiteni kot pa prebolevniki. Ugotovili so, da dodatno cepljenje prebolevnikom omogoča najboljšo tako imenovano hibridno in dolgotrajno zaščito, zato prebolevnikom priporočamo cepljenje najpozneje šest mesecev po okužbi.

Nosečnice imajo večje tveganje za hujši potek bolezni ob okužbi z virusom SARS-CoV2, sploh če imajo pridružene bolezni (npr. povišan krvni tlak ali sladkorno bolezen), večje je tudi tveganje za zaplete v nosečnosti in prezgodnji porod. Zdravniška združenja po svetu zato priporočajo cepljenje proti covidu-19 nosečnicam in doječim materam s cepivi mRNK, za katere je na voljo veliko podatkov o varnosti in učinkovitosti.

Ta cepiva niso živa in se v organizmu ne množijo. Ni dokazov, da bi drugače delovala pri nosečnicah kot pri ostali populaciji. Tudi v zgodnjem vrednotenju varnosti cepiv na živalih niso zaznali vplivov na plod ali plodnost (glej tudi vprašanje 9). Po cepljenju so v materinem mleku in popkovnični krvi prisotna protitelesa proti virusu SARS-CoV-2, ki dojenčku in plodu nudijo
posredno zaščito pred covidom-19.